ŠOLA TOSKANA PRIPOVEDUJE ZGODOVINO MESTA PREK SVOJIH MOSTOV – MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA
Tekom stoletij Fiorentinci tekom stoletij nikakor niso pozabile, kako je bila Arno vselej neločljivo povezana z rojstvom in z razvojem mesta, pravzaprav z njegovo celotno zgodovino – tako v dobrem kot v zlem. Na tisočem je Arno nudila delo za preživetje – dovolj je samo, da pomislimo na težaško delo izkopovalcev peska (članek, ki si ga mimogrede lahko ogledaš na naslednji povezavi, https://italianinitaly.wordpress.com/2016/07/26/aprender-italiano-en-una-excursion-con-el-barco/) ali pa na dejstvo, da je predstavljala najkrajšo pot, povezavo mesta z obalo oz. morjem.
Tako kot je Arno tekla, tako so tudi čez njene bregove rasli mostovi. Vendar tolikokrat kot je reka dala življenje, tolikokrat ga je tudi vzela: dolg je spisek poplav, poplav, ki so z rušilno močjo in Neptunovo jezo ničkolikokrat proušile rečne jeze, nasipe, mostove in za seboj pustile na stotine žrtev, poškodbe cerkva, muzejev in umetnostnih del.
Mimogrede, letos Firenze obeležujejo 50 letnico od zadnje grozovite poplave, ki se je zgodila leta 1966, tako da so temu dogodku v spomin letos priredili raznorazne projekte, dogodke, razstave, med drugim tudi razstavo starih fotografij, ki dokumentirajo omenjeno tragedijo. Razstava fotografij v Nacionalni knjižnici imenovani Biblioteca Pietro Thouar na trgu Piazza Tasso je ena izmed teh, katero sem obiskala tudi jaz s študentkami Šole Toscana. Spodaj prilagam nekaj slik, ki obeležujejo poplavljene Firenze.
Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene (umetnostne) zgodovine:
http://www.scuola-toscana.com/
http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php
Most Santa Trinita, ki ga je Ammanatti dal zgraditi po načrtih Michelangela Buonarottija je bil razglašen za enega izmed najlepših arkitekturnih del, mostov tako v Italiji kot na svetu. Je tudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu, ki v sebi prav ta skriva nešteto zgodb. Njegove linije, ki so tako preproste, tako enostavne, a hkrati tako neverjetno elegantne, da mu jih zavidajo in posnemajo mostovi, ki so zrasli na vseh koncih sveta in ne samo v Italiji.
Pešce – turiste in domačine, kočijaže, avtomobile in vespe, ki drvijo čez njega prijazno pozdravljajo z ”buongiorno” in ”buonasera” Štrije letni časi. Mi ne verjamete?
Na vsakem izmed štirih vo galov mostu se vzdiguje en renesančni spomenik – alegorije štirih letnih časov, ki so bile nameščene na most leta 1608. Poletje in jesen ter zima in pomlad še danes ohranjajo praznujejo in ohranjajo spomin na še eno Medičejsko poroko – poroko Cosima II. z Marijo Magdaleno iz Avstrije. Pietro Francavilla, Taddeo Landina in Giovanno Caccini so hiteli klesati marmor v čast omenjene ceremonije.
Če si alegorične skulpture ogledujemo iz reke Arno, se zdi, da s pogledom venomer sledijo veslaču, renaiolu. Ko jih je priznani renesančni arhitekt Bartolomeo Ammannati, ki je po Michelagelovih načrtih most tudi zgradil, namestil na most je med drugim vzel v obzir in študiral celo rečni tok.
Danes mineva 72 let od osvoboditve Firenz med Drugo svetovno vojno, ob umiku Nemcev leta 1944. Vendar še prej, z noči iz 3. na 4. avgust istega leta, so Nemci pognali v zrak mostove čez reko Arno z namenom, da bi skušali zaustaviti napredek nasprotnih sil. Poleg izjemne tragedije za človeštvo, je vojna pomenila tudi resnično tragedijo za zgodovinisko, umetnostno-kulturno dediščino, ki še danes živi v spominu Fiorenticev in Italijanov. V zrak so pognali vse razen Ponte Vecchia, katerega je Hitler v zadnjem času odločil zavarovati, ohraniti in zaščititi, saj bi njegovo uničenje predstavljalo preveliko umetnostno-kulturno dediščino….
Čeprav se je Arno tokrat odločila prizanesti Mostu Santa Trinita, saj mu je vendarle za 4 stoletja prizanesla poplave, pa se mu nasprotno ni odločil prizanesti Hitler. In s tem so potonili tudi Štrije letni časi. Saj vendarle niso imeli več nobenega razloga za praznovanje. V povojnem obdobju je Fiorentinec Luigi Bellini sklical in oblikoval poseben svet za projekt imenovan: ”Kako in kje je nekoč stal most Santa Trinita” ali v italijanščini: ‘‘Come era e come era”, ki si je kot že samo ime izdaja prizadeval za njegovo rekonstrukcijo. Slednja je bila leta 1952 zaupana v roke arhitektu Riccardo Giydulich in inžinirju Emilliu Brizziju.
Rekonstruiran most je bil otvorjen 16. marza 1958, pri čemer su uporabili originalni kamen, originalne kose materiala, ki so ležali v globini reke Arno. Na svoje mesto so bile postavljene tudi Štiri alegorije letnih časov, ki so bile prav tako potegnjene iz dna reke. Vendar nikakor niso uspeli najti ”Glave Alegorije Pomladi” – ”Teste di Primavera”.
Tako v 60. letih prejšnjega stoletja Bellini razpiše nagrado v vrednosti 50. 000 lir nagrade za tistega, ki bo našel izgubljeni del. In po 17 letih iskanja, so bili ravno ”renaioli” tisti, ki so jo našli, navsezadnjo so bili tisti, ki so reko najbolj poznali in bili tekom zgodovine z njo najbolj povezani.
Tri leta je svet pisal o tem dogodku – čast je pripadala 26 mladeniču po imenu Timoteo Lucaroni, po poklicu renaiol ali izkopovalec peska, ki jo je 1961 našel v bližini mosta Ponte Vespucci. Od tedaj naprej so Štrije letni časi zopet skupaj.
Biblioteca Gallerie Degli Uffizi poseduje eleganten, v usnje vezan ”dosier”, ki je edinstven rokopis, ki hrani vse izrezke iz takratnih časopiov, časnikov, letakov, fotografij, ki pripovedujejo dogodivščino lova na zaklad.
Naj omenim še zadnjo posebnost, dekoracijo tega mostu – na njegovem pročelju se lahko opazujejo rogovi kozoroga, ki so znameniti simbol Cosima I. de’ Medici, zakaj 9. januarja 1569 je postal vojvoda Toscane. Januar, kateremu vlada zoodiakalni simbol kozorog je vzel za svoj drugi rojstni mesec, simbolično novo rojstvo, nov preporod. Cosimo I dei Medici je bil sicer rojen junija, tako da je njegovo prvotno astrološko znamenje rak. Rak in kozorog, še posebej njegovi rogovi so postali postali neizogiben del arhitekturnih, slikarskih in kiparskih stvaritev, ki simbolizirajo in ohranjajo spomin na veličastno zgodovinsko figuro Cosima I de’ Medici.
Ko smo se se s Šolo Toskana odpravili na izlet z barčico po reki Arno, smo imeli priložnost občudovati z edinstvene perspektive tudi dve ogromni ovnovi glavi, ki s sredine pročelja mostu gledata navzdol proti rečni gladini. Oven je namreč bojevnikov, vojščakov simbol, simbolizira bojevniški duh. in je tako tukaj postavljen z namenom, da straži, opazuje eventualne grožnje in nevarnosti, ki so prihajale od zunaj in ogrožale mesto Firenze.
Prva ovnova glava je obrnjena proti Ponte Vecchiu, proti Casentinu – od tam so od nekdaj prihajale grožnje, poplave reke Arno (kot sem omenila so vsi mostovi ,kjer danes stoji omenjen most Santa Trinita izgubili bitko proti poplavam med leti 1333 in 1557), medtem ko je druga ovnova glava obrnjena proti Ponte alla Carraia, ki prav tako s pogledom strmi nekam daleč, proti rečni strugi oz. dolini, od koder so prihajale grožnje iz morja, natančneje iz Pisa. Oven naj bi tako strašil Pisane, ki so pluli po reki Arno, saj je bila Pisa zgodovinska sovražnica mesta Firenz. Stari renaiol nam je tudi zaupal, da se je še danes med ljudmi ohranil sarkastičen pregovor, ki se glasi: ”Meglio un morto in casa che un pisano all’uscio”, kar v prevodu pomeni: ”Bolje mrtvec v hiši kot Pisanec na vhodnih vratih.” 🙂
Če te je opis Mostu pritegnil, te za konec vabim, da si ogledaš še naslednji del članka, v katerem sem prav tako združila dragocene informacije, ki mi jih je Šola Toskana tekom moje Erasmus prakse ter tečaja Umetnostne zgodovine posredovala o Mostu Santa Trinita in ki si ga lahko ogledaš na spodnji povezavi:
Lep pozdrav iz Firenz,
Nika Sirk Rigler,
Erasmus študentka na jezikovni šoli ŠOLA TOSKANA
Italian in Italy's Blog 