MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

Ponte Vecchio je nedvomno eden izmed 10 najbolj znanih mostov v Evropi in na Svetu… in temu primerno je kot najprepoznavnejši simbol Firenz tudi obiskan. Na njem se gnetejo pisane množice turistov, tako da se nemalokrat zamislim, koliko časa bo še preteklo, preden se no pod težo gneče ljudi, kočij, zlatarn, pouličnih umetnikov sešibil v reko Arno…kolikokrat se je tudi prej v preteklosti.

Resda je most osupljive lepote, vendar le redkokateri Fiorentinec in pravi Italijan se bo ob poletnih večerih odločil sprehoditi čez njega, saj je tam vendarle precej težko občutiti pristni utrip mesta in mirnost ter spoštovanje, ki nas prevzame v bližini reke Arno. Arno, ki je začetek in konec vsega, saj je prav reka omogočila, da se je tukaj v prazgodovini rodilo in nastanilo življenje. Življenje, ki ga je ničkolikrat tudi grozovito vzela s svojimi razbesnjenimi poplavami. 

Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene umetnostne zgodovine: 

http://www.scuola-toscana.com/

 http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php.

Kljub temu je nad njeno rjavo strugo tekom zgodovine zraslo 7 mostov: Ponte alle Grazie, Ponte Vecchio & Corridoio Vasariano, Ponte Santa Trinita, Ponte alla Carraia, Ponte A. Vespucci, Ponte alla Vittoria, Ponte all’Indiano. Izmed teh vsaj dva kotirata med najlepše in najpomembnejše na svetu in danes bom nekaj besed namenila mostu, ki mogoče ob vseh žarometih usmerjenih na Ponte Vecchio ostaja malce v senci in navsezadnje je tako tudi prav.

Če se sprehodimo le en most zahodno od Ponte Vecchia, se pred nami vzpenja še en renesančni arhitekturni dragulj Firenz – Ponte Santa Trinita imenovan tudi Novi Most (Ponte Vecchio = Stari Most), ki je bil nemalokrat uradno počaščen z nazivom ”najlepši most v Firenzah in najelegantnejši most na svetu”.

Je eden izmed najlepših možnih kotičkov Firenz in idej kako zaključiti večer – s sladoledom v roki iz bližnje ”Gelateria Artiginale” po imenu Carraia (kot ene izmed najbolj znanih domačih sladoledarn) – do omenjenega mostu, od koder je mogoče opazovati sosednji Ponte Vecchio ali pa na drugi strani kako sonce potone v Arno in še bolj poudari okreno barvo s katere so pobarvane Firenze. In njeni mostovi.

Začnimo pri začetku, pri imenu; Santa Trinita ali v italijanščini Sveta Trojica aludira na trojno božanstvo in čeprav naj bi bila pravilna izgovorjava te besede Trinità ( z naglasom na zadnjem zlogu), pravi Fiorentinci namesto tega pri izgovorjavi poudarijo prvi i -Trinita, kar naj ne bi nakazovalo na lingvistično deformacijo, marveč na ostanke latinščine (enako velja tudi za izgovorjavo istoimenskega Trga in Bazilike Santa Trinita). 

Most Santa Trinita je tretji najstarejši most in med seboj povezuje dva pomembna trga – Piazza Santa Trinita in Piazza de’ Frescobaldi oziroma ulico, na kateri so zrasli najprestižnejši hoteli in dragi butiki imenovano Via Tornabuoni ter drugim bregom reke Arno. Prvi most, ki je bil sicer na tem mestu zgrajen daljnega leta 1252 je bil še iz lesa in je svoje ime prevzel po bližnji cerkvici – Chiesa Chiesa della Santa Trinita, vendar se je le 7 let zrušil v Arno, saj ni utrpel teže množice, ki je iz njegovega lesenega poda spremljala sprektakel, ki se je odvijal na reki. Mostovi, ki so ga nasledili v naslednjih stoletjih so prav tako utrpeli nepopravljivo škodo zaradi že omenjenih destruktivnih poplav reke Arno. Zadnja med njimi leta 1557 je most dobesedno besno pogoltnila.

Ni naključje, da je v tistem obdobju vladala v Firenzah družina Mediči, ki seveda ne bi obstala kar 500 let na oblasti in se zapisala v človeško zgodovino kot ena izmed najmogočnejših dinastij na svetu, če se ne bi čutila kos zoperstaviti samim silam narave. Navsezadnje je sedaj na svoji strani sedaj imela boga morja, rek, oceanov in vseh voda na Zemlji – Neptuna, mogočno dvignjen v fontani krasi osrednji fiorentiski trg, Piazza della Signoria in ki svoj oster pogled usmerja proti rivieri.

Rimskega boga morja Neptuna je iz prestižnega belega marmorja izklesal Ammanati, ki ga je sam Cosimo I dei Medici zadolžil za to delo in najpomembnejši predstavnik družine Mediči je zgleda začutil, da ima Ammanati vendar takšen talent in dar, da njegove renesančne kiparske stvaritve očarajo in ukrotije celo sicer neukrotljive vodne sile. Bartolomeo Ammanati je tako po načrtih Michelangela Buonarotija in prošnji Cosima I’ de Medici zgradil nov – veličasten most, z namenom, da bi povezal dve pomembni ulici, ki sta se vili vsaka na svojem rečnem bregu – Via Tornabuoni in Via Maggio, kjer so si dom postavile pomembne plemiške družine, med katerimi so bili seveda tudi pripadniki Medičejskega dvora.

Vse do prvih desetletij 19. stoletja se je na mostu in bližnji Majski ulici odvijal tradicionalni sejem ”razmajanih kišt”, kjer so revni rokodelci ali majhni trgovci postavili stojnice iz lesa, katere so služile za sušenje obleke in rjuh z majhnimi grelniki. Ammanatti je most zgradil v samo dveh letih -1567 -1569 in svet je bil bogatejši za še en mojstrski Michelangelov arhitekturni podvig, saj je Most Santa Trinita utelešenje najvišje arhitekturne elegance. Je tudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu.

Ujet je med dvema slavnima sosedoma – Pontem Vecchio ali Starim mostom na zahodu in Ponte della Carraia na vzhodu. Michelangelo si je pri načrtovanju Novega mostu zamislil moderno linijo iz treh arkad – tehniko, ki je sicer svet še ni poznal, sam pa jo je vpeljal v prakso in z njo dosegel še eno svetovno slavo pri oblikovanju Medičejskih grobnic, ki so danes eden izmed najbolj varovanih draguljev na svetu. S taisto tehniko je obdaril tudi stopnišče v javni, državni knjižnici na trgu Piazza San Lorenzo imenovani Biblioteca Medicea Laureaniziana (katero je sicer med drugim tudi v celoti sam načrtoval).

Ta linija je bila v njegovem času, času pozne resesanse nepopisna inovacija, saj je že naznanjala in predčasno utelešala smernice kasnejšega baroka, tako da je takoj ob zaključku gradbenih del Most zaslovel s svojo ekstremno elegantnostjo zaradi modernega dizajna obokov. Tri arkade oz. trije oboki imajo obliko verižnice ali v nearhitekturnem žargonu – obliko viseče verige, ki izredno spominja na parabolo, vendar se od nje matematično močno razlikuje (japp, dovolj matematike 😛 ). Zgrajen je bil iz istega materiala kot vse ostale zgradbe v tistem času – iz kamna imenovanega pietra forte, ki ovija Firenze v značilno rumenkasto rjavo barvo.

Sedaj pa se le hitro vpiši na kakšen tečaj iz naše bogate ponudbe in odkrivaj in spoznavaj z nami Firenze tudi ti! 🙂

Pozdrav iz Michelangelovih Firenz

Nika Sirk Rigler,

SCUOLA TOSCANA