IL CORRIDOIO VASARIANO
Firenze je mesto neštetih skrivnosti in skrivnih detajlov… turisti se sprehajajo mimo njih, ne da bi jih kdaj opazili in spoznali, čeprav v sebi skrivajo zanimive zgodbe in zgodovino. Ves svet pozna najpomembnejše turistične točke mesta Firenz: Ponte Vecchio, Palazzo Vecchio, Basilico Santa Croce, Duomo – Katedralo Santa Maria del Fiore z veličastno kupolo Brunelleschi…. ter seveda najstarejšo galerijo umetnosti na svetu – Gallerijo degli Uffizi. A le redkodko pozna eno izmed najznamenitejših in najpomembnejših skrivnih kotičkov Firenz – skrivni hodnik družine Mediči imenovan Corridoio Vasariano, ki je povezoval (oz. povezuje) njuni dve domovanji oz. palači – Palazzo Vecchio in Palazzo Pitti.
Če se tudi ti želiš z nami potepati po fiorentinskih ulicah in spoznavati skrivnosti tega mesta, skrivnosti, ki jse ih načeloma navadni turisti ne zavedajo, in ki ti jih znajo zaupati le naši profesorji, ki so ne samo izkušeni učitelji italijanskega jezika, marveč tudi magistri in doktorji Umetnostne Zgodovine, državni turistični vodiči ter pravi Fiorentinci, ti svetujem, da obiščeš našo spletno stran – Jezikovne Šole Toskana na osrednjem trgu Santa Croce in si prebereš koristne informacije o jezikovnih tečajih italijanskega, španskega in celo japonskega jezika ( informacije so zaenkrat dostopne v ang jeziku, v slovenščino bodo prevedene v kratkem.):
http://www.scuola-toscana.com/ .
Corridoio Vasariano je izjemno arhitekturno renesančno delo, projekt arhitekta Giorgia Vasarija, ki je eden izmed najpomembnejših arhitektov 15.- 16. stoletja, ki sta stoletji renesanse. Zgrajen je bil leta 1565 na prošnjo Cosima I de’ Medici, ki je skrivni prehod namenil kot poročno darilo svojemu sinu Francescu I de’Medici, ki se je poročil z vojvodinjo iz Avstrije – Giovanno d’Austria. Hodnik je Giorgio Vasari sprojektiral in zgradil v zgolj 5 mesecih, in sicer od februarja 1565 do decembra istega leta, saj se je v mrzlem decembru tistega leta praznovala njuna poroka in je moral biti tako nared za njun poročni dan.
Naj kot zanimivost omenim, da so si premožne in bogate, vplivne družine v tistem času ob pomembnih dogodkih podarjali kot darila – kiparska dela, fontane (Neptunov vodnjak npr), slike (npr. Primavera od Botticellija je ena izmed njih) in navsezadnje tudi – Hodnike! Skrivni prehod je omogočil, da sta se mladoporčenca lahko na svoj poročni dal v miru sprehajala in proslavlja svoj dan, stran od radovednih oči Fiorentincev. Poleg tega je Hodnik omogočal tudi varen, miren, skrivni prehod skriven prehod med njihovo prvim domovanjem, ki je bila Palazzo Vecchio (ki se nahaja na osrednjem fiorentinskem trgu, Piazza della Signoria) in njihovim drugim domom – Palazzo Pitti.
Corridoio Vasariano se vije nad strehami in ulicami strogega mestnega jedra, in čeprav je njegova dolžina 950 metrov, se tudi marsikateri Fiorentinci še danes tega ne zavedajo in opazijo prehoda, ki poteka nad njihovimi glavami. Kljub temu, da sta bili Medičejski bivališči oddaljeni slab km, pa se Medičejci po hodniku načeloma niso sprehajali, temveč so ga prečkali v t.i. carrozzelli, majhen vozu, ki je bil primeren za 2 osebi.
Primarni namen Corridoia Vasariana je torej, da povezuje 3 pomembne rezidence družine Mediči: Palazzo Vecchio, kje se hodnik začne (natančneje v spalnici Eleonore di Toledi, soproge Cosima I de’ Medici) in kjer je danes vhod vanj strogo zavarovan in bujno zastražen z varnostniki, saj je vstop in ogled hodnika prepovedan, nato se nadaljuje v Gallerio degli Uffizi ter konča v Palači Pitti.
Zgoraj na sliki zelena spalnica nadvojvodine Eleonore di Toledo, soproge Cosima I dei’ Mediči v palači – Palazzo Vecchio – ja, njena najljubša barva je bila zelena 🙂
Na njegovih stenah visijo – tako kot v Galeriji degli Uffizi – pomembna slikarska in kiparska dela, ki ponovno dopolnjujejo umetniško dediščino brezmejne vrednosti Firenz, čeprav so nekatera izmed njih tekom 2. svetovne vojne utrpela nepopravljivo škodo. Najpomembnejša značilnost Vasarianovega hodnika je ta, da poleg številnih umetnin, ki so shranjene v njehovi notranjosti in zaradi dejstva, da je delo tudi samo po sebi neprecenljivi arhitektuni spomenik, omogoča dvignjeno pozicijo nad starim mestnim jedrom, strogim centrom Firenz in se dotika oz. poteka skozi vse najpomembnejše fiorentinske stavbe.
Corridoio Vasariano na sliki spodaj desno, viden iz Galerije degli Uffizi
Hodnik ima poleg omenjenega še varnostno funkciji, saj je Cosimo I dei’ Medici, najpomembnješi in najvplivnješi predstavnik omenjene dinastije, je Hodnik dal zgraditi najverjetneje tudi zaradi takratne politične situacije, ki je bila precej nestabilna.
Hodnik je eden izmed najpomembnješih svetovnih primerov renesančnega arhitekturnega sloga; tako kot je Antonio Gaudi pomemben za modernistično Barcelono, Jože Plečnik za modernistično Ljubljano, Schinkel za klasicistični Berlin, je Giorgio Vasari ime, ki si ga je v Firenzah vendarle potrebno zapisati v spomin in ga dodati na seznam po Michelangelo, saj brez njega ne bi bilo Firenz, kot jih poznamo danes.
V času 2. svetovne vojne je dal Benito Mussolini ukazal hodniku dodati par oken, iz katerih je lahko Hitler občudoval iz najeltinejše lokacije Ponte Vecchio v vsej svoji veličini in lepoti. In ravno med zaprtimi stenami skrivnega Medičejskega hodnika je Hitlerja lepota Ponte Vecchia tako presunila, tako ganila, da je ukazal, da mora Ponte Vecchio ostati nepoškodovan in nedotaknjen med drugo svetovno vojno. Njegovo okrušenje bi pomenilo preveliko izgubo za svetovno umetniško in kulturno dediščino… o Ponte Vecchiu bom raje kdaj drugič namenila par besed, za sedaj velja poudariti zgolj dejstvo, da se Corridio Vasariano vleče tudi nad samim srednjeveškim mostom in prečka reko Arno.
Giorgio Vasari je ob izgradnji hodnika predvidel majhna okenca na stenah hodnika, ki so gledala na reko Arno in na uličice in ceste Firenz. Vendarle posebnost teh oknc je v tem, da čeprav so to majhne špranje se odlikujejo po izjemni akustiki, saj so Medičejci in njihovi stražarji, varnostniki, uslužbenci, služničad…slišali vse, kar so se ljudje na cestah pogovarjali. Ni malo primerov o tem, kako so jih zasačili, ko je kdo izmed meščanov opravljal mestne gospode – in to opravljanje so plačali z lastnim življenjem.
Iz tega tudi izvira pridevnik oz. ime ”skrivni” hodnik – saj je le-ta bil skrivni v tem pomenu, da ljudje na ulicah niso nikdar vedeli, kdaj se kateri izmed Medičejcev sprehaja po hodniku in prisluškuje njihovim pogovorom.
V istem času, ko je bil zgrajen Corridoio Vasariano so bili odstavljeni tudi mesarji, ki so takrat zasedali Ponte Vecchio. Neznosen smrad mesa in rib se seveda ni mogel širiti po tako veličastnem renesančnem hodniku! Cosimo I de’ Mediči jih je tako nagnal na drugo stran centra, njihove pozicije pa so zasedle zlatarne in draguljarne, ki še dandanes zaznamujejo podobo Ponte Vecchia.
Da je Giorgio Vasari lahko postavil uresničil projekt, ki si ga je zadal, je moral podreti marsikatero oviro na svoji – podreti – v dobesednem pomenu besede, saj so morale biti porušene neštete hiše, stolpi oz. (hiše-stolpi), ki so stala na začrtani poti. Skorajda vse družine so privolile in spoštovale odredbo Medičejcev z izjemo družine Mannelli, ki se je temu ukazu odločno zoperstavila in svojega domovanja ni želela porušiti. Tako je Giorgio Vasari vendarle načrt malce priredil in na drugi strani Ponte Vecchia, kjer se le-ta zaključi in kjer stoji hiša-stlop ( casa-torre) Mannelli, hodnik naredi omajhen ovinek okoli omenjenega bivališča in ga tako pusti nepoškodovanega.
spodaj na sliki:Casa -Torre Mannelli, kjer je lepo vidno kako hodnik okoli nje naredi ovinek ..
Po Galleriji degli Uffizi, Ponte Vecchiu, casi-torre Manneli, stolp prečka tudi cerkev, ki stoji le nekaj metrov stran od Ponte Veccia in ki nosi ime Chiesa di Santa Felicità. Še danes se lahko vidi, kako je na zadnji steni omenjene cerkve vgrajen majhen hodnik-balkonček, ki je zagrnjen z zeleno zaveso, izza katere so lahko Medičejci zopet skrivno prisostovali pri Sveti maši in uživali priviligirano pozicijo, saj se navsezadnje tako tudi niso mešali z navadnimi, mestnim in kmečkim slojem prebivalstva. Tudi na Ljubljanskem gradu je to izredno lepo vidno, saj so bili prostori srednjeveške (!) grajske kapelice prav tako strogo ločeni in namenjeni različnim slojem prebivalsva.
Corridoio Vasariano se zaključuje z dvema izhodoma v Palazzi Pitti, ki je služilo kot novo domovanje družine Mediči, ko jim je Palazzo Vecchio postal pretesen in prestar. Eden izmed izhodov se konča prav v Jami Buontalenti znotraj Giardina di Boboli, katerega sem podrobno opisala v prejšnjih dveh prispevkih, ki si ju lahko ogledaš na spodnjih dveh spletnih naslovih, če te seveda zanima izvedeti kaj več o tem prelepem, veličastnem Medičejskem vrtu:
https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/02/nedeljski-popoldan-v-medicejskih-vrtovih-boboli-s-solo-toskana/
Mesto Firenze skriva še na tisoče in tisoče podobnih skrivnosti, ki postanejo privlačne še posebej za tiste, ki se želijo izogniti klasičnim turističnim točkam, panoramskim razgledom. Predvsem pa pritegnejo tiste, ki se v mestu že prav dobro znajdejo in se sčasoma prično zanimati za skrivne detejle, ki so nekoliko skriti očem in katerih nikdar ne zmanjka. Tako imaš prav vsakič znova razlog in izgovor, da se nekoč ponovno vrneš nazaj in se izgubiš med tistimi še neraziskanimi ulicami na drugem bregu reke Arno…
Lep pozdrav iz Medičejskih FIRENZ,
NIKA SIRK RIGLER, SCUOLA TOSKANA
Italian in Italy's Blog 