Colors

2018: our booklets have taken on color! And of course we could not forget our city, and its monuments.  Santa Croce, Battistero, Palazzo Vecchio – and coming soon: San Giovanni cathedral.  Four booklets, six levels, from A1 through C2, the whole Italian language grammar explained.

The basic content did not change, but it is always updated, thanks to the work of our teachers and the feedback from the students: to secure a continuous improvement. Included in the price of the course, naturally.

Last man to speak his language

We want to close this 2017 with a thought for disappearing languages, through these six minutes of documentary by the New York Times.

For all of us who are working with languages, the thought of a disappearing language, together with the last persons who actually speak it, is particularly sad.

In these occasion you realise that there aren’t languages which are more important or less important, because every language forms, preserves and carries the ideas, the dreams, the cultural heritage of people.

That’s why our modest year-end appeal is for everyone out there, to study, to learn, to read, to speak, to write, many other languages.

Happy 2018 from Scuola Toscana !

Scuola Toscana in Tokyo, 2

Salone dell’Italiano is over, we were more than happy with our participation, lot of people came to our stand so that our representatives Minae and Maki did not even have time for a break ! Interesting: 50% of visitors at the stand were “senior” students, 50 years + .

As always with the fairs, in the next weeks and months we will realize if the success of public will be also a success in selling our courses… hope so !

MOST SANTA TRINITA ali NAJLEPŠI MOST PO MNENJU FIORENTINCEV (Scuola Toscana)

 

ŠOLA TOSKANA PRIPOVEDUJE ZGODOVINO MESTA PREK SVOJIH MOSTOV – MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

Tekom stoletij Fiorentinci tekom stoletij nikakor niso pozabile, kako je bila Arno vselej neločljivo povezana z rojstvom in z razvojem mesta, pravzaprav z njegovo celotno zgodovino – tako v dobrem kot v zlem. Na tisočem je Arno nudila delo za preživetje – dovolj je samo, da pomislimo na težaško delo izkopovalcev peska (članek, ki si ga mimogrede lahko ogledaš na naslednji povezavi, https://italianinitaly.wordpress.com/2016/07/26/aprender-italiano-en-una-excursion-con-el-barco/) ali pa na dejstvo, da je predstavljala najkrajšo pot, povezavo mesta z obalo oz. morjem.

arno2.jpg

Arno 

arno 8.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia

Tako kot je Arno tekla, tako so tudi čez njene bregove rasli mostovi. Vendar tolikokrat kot je reka dala življenje, tolikokrat ga je tudi vzela: dolg je spisek poplav, poplav, ki so z rušilno močjo in Neptunovo jezo ničkolikokrat proušile rečne jeze, nasipe, mostove in za seboj pustile na stotine žrtev, poškodbe cerkva, muzejev in umetnostnih del.

14516436_10209807614134504_7507212805051767135_n

Mimogrede, letos Firenze obeležujejo 50 letnico od zadnje grozovite poplave, ki se je zgodila leta 1966, tako da so temu dogodku v spomin letos priredili raznorazne projekte, dogodke, razstave, med drugim tudi razstavo starih fotografij, ki dokumentirajo omenjeno tragedijo. Razstava fotografij v Nacionalni knjižnici imenovani Biblioteca Pietro Thouar na trgu Piazza Tasso je ena izmed teh, katero sem obiskala tudi jaz s študentkami Šole Toscana. Spodaj prilagam nekaj slik, ki obeležujejo poplavljene Firenze. 

unnamed

Arno leta 1966

arno9.jpg

Razstava v knjižnici Pietro Thouar

Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene (umetnostne) zgodovine:

http://www.scuola-toscana.com/

http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php

Vsi.png

Študentje Scuole Toscana na izletu z barčico po reki Arno

Most Santa Trinita, ki ga je Ammanatti dal zgraditi po načrtih Michelangela Buonarottija je bil razglašen za enega izmed najlepših arkitekturnih del, mostov tako v Italiji kot na svetu.  Jtudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu, ki  v sebi prav ta skriva nešteto zgodb. Njegove linije, ki so tako preproste, tako enostavne, a hkrati tako neverjetno elegantne, da mu jih zavidajo in posnemajo mostovi, ki so zrasli na vseh koncih sveta in ne samo v Italiji. 

Ponte Vecchio.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia (jaz in študentka iz Južne Afrike)

Pešce – turiste in domačine, kočijaže, avtomobile in vespe, ki drvijo čez njega prijazno pozdravljajo z ”buongiorno” in ”buonasera” Štrije letni časi. Mi ne verjamete?

carraiaiaia.jpg

Na vsakem izmed štirih vo galov mostu se vzdiguje en renesančni spomenik – alegorije štirih letnih časov, ki so bile nameščene na most leta 1608. Poletje in jesen ter zima in pomlad še danes ohranjajo praznujejo in ohranjajo spomin na še eno Medičejsko poroko – poroko Cosima II. z Marijo Magdaleno iz Avstrije. Pietro Francavilla, Taddeo Landina in Giovanno Caccini so hiteli klesati marmor v čast omenjene ceremonije.
Če si alegorične skulpture ogledujemo iz reke Arno, se zdi, da s pogledom venomer sledijo veslaču, renaiolu. 
Ko jih je priznani renesančni arhitekt Bartolomeo Ammannati, ki je po Michelagelovih načrtih most tudi zgradil, namestil na most je med drugim vzel v obzir in študiral celo rečni tok.

arno11.jpg

Pogled iz mostu Santa Trinita na Arno in Lungarno ob sončnem zahodu

Danes mineva 72 let od osvoboditve Firenz med Drugo svetovno vojno, ob umiku Nemcev leta 1944. Vendar še prej, z noči iz 3. na 4. avgust istega leta, so Nemci pognali v zrak mostove čez reko Arno z namenom, da bi skušali zaustaviti napredek nasprotnih sil. Poleg izjemne tragedije za človeštvo, je vojna pomenila tudi resnično tragedijo za zgodovinisko, umetnostno-kulturno dediščino, ki še danes živi v spominu Fiorenticev in Italijanov. V zrak so pognali vse razen Ponte Vecchia, katerega je Hitler v zadnjem času odločil zavarovati, ohraniti in zaščititi, saj bi njegovo uničenje predstavljalo preveliko umetnostno-kulturno dediščino….

santa trinita.jpg

Porušenje mostu med 2.svetovno vojno..

Čeprav se je Arno tokrat odločila prizanesti Mostu Santa Trinita, saj mu je vendarle za 4 stoletja prizanesla poplave, pa se mu nasprotno ni odločil prizanesti Hitler. In s tem so potonili tudi Štrije letni časi. Saj vendarle niso imeli več nobenega razloga za praznovanje. V povojnem obdobju je Fiorentinec Luigi Bellini sklical in oblikoval poseben svet za projekt imenovan: ”Kako in kje je nekoč stal most Santa Trinita” ali v italijanščini: ‘‘Come era e come era”, ki si je kot že samo ime izdaja prizadeval za njegovo rekonstrukcijo. Slednja je bila leta 1952 zaupana v roke arhitektu Riccardo Giydulich in inžinirju Emilliu Brizziju.

Rekonstruiran most je bil otvorjen 16. marza 1958, pri čemer su uporabili originalni kamen, originalne kose materiala, ki so ležali v globini reke Arno. Na svoje mesto so bile postavljene tudi Štiri alegorije letnih časov, ki so bile prav tako potegnjene iz dna reke. Vendar nikakor niso uspeli najti ”Glave Alegorije Pomladi” – ”Teste di Primavera”.

primavera.jpg

Primavera v sončnem zahodu

Tako  v 60. letih prejšnjega stoletja Bellini razpiše nagrado v vrednosti  50. 000 lir nagrade za tistega, ki bo našel izgubljeni del. In po 17 letih iskanja, so bili ravno ”renaioli” tisti, ki so jo našli, navsezadnjo so bili tisti, ki so reko najbolj poznali in bili tekom zgodovine z njo najbolj povezani.

arno.jpg

Ponte Santa Trinita

Tri leta je svet pisal o tem dogodku – čast je pripadala 26 mladeniču po imenu Timoteo Lucaroni, po poklicu renaiol ali izkopovalec peska, ki jo je 1961 našel v bližini mosta Ponte Vespucci. Od tedaj naprej so Štrije letni časi zopet skupaj.

Biblioteca Gallerie Degli Uffizi poseduje eleganten, v usnje vezan ”dosier”, ki je edinstven rokopis, ki hrani vse izrezke iz takratnih časopiov, časnikov, letakov, fotografij, ki pripovedujejo dogodivščino lova na zaklad.

primaber.jpg

Naj omenim še zadnjo posebnost, dekoracijo tega mostu – na njegovem pročelju se lahko opazujejo rogovi kozoroga, ki so znameniti simbol Cosima I. de’ Medici, zakaj 9. januarja 1569 je postal vojvoda Toscane. Januar, kateremu vlada zoodiakalni simbol kozorog je vzel za svoj drugi rojstni mesec, simbolično novo rojstvo, nov preporod. Cosimo I dei Medici je bil sicer rojen junija, tako da je njegovo prvotno astrološko znamenje rak. Rak in kozorog, še posebej njegovi rogovi so postali postali neizogiben del arhitekturnih, slikarskih in kiparskih stvaritev, ki simbolizirajo in ohranjajo spomin na veličastno zgodovinsko figuro Cosima I de’ Medici.

Ko smo se se s Šolo Toskana odpravili na izlet z barčico po reki Arno, smo imeli priložnost občudovati z edinstvene perspektive tudi dve ogromni ovnovi glavi, ki s sredine pročelja mostu gledata navzdol proti rečni gladini. Oven je namreč bojevnikov, vojščakov simbol, simbolizira bojevniški duh. in je tako tukaj postavljen z namenom, da straži, opazuje eventualne grožnje in nevarnosti, ki so prihajale od zunaj in ogrožale mesto Firenze.

Most.jpg

Prva ovnova glava je obrnjena proti Ponte Vecchiu, proti Casentinu – od tam so od nekdaj prihajale grožnje, poplave reke Arno (kot sem omenila so vsi mostovi ,kjer danes stoji omenjen most Santa Trinita izgubili bitko proti poplavam med leti 1333 in 1557), medtem ko je druga ovnova glava obrnjena proti Ponte alla Carraia, ki prav tako s pogledom strmi nekam daleč, proti rečni strugi oz. dolini, od koder so prihajale grožnje iz morja, natančneje iz Pisa. Oven naj bi tako strašil Pisane, ki so pluli po reki Arno, saj je bila Pisa zgodovinska sovražnica mesta Firenz. Stari renaiol nam je tudi zaupal, da se je še danes med ljudmi ohranil sarkastičen pregovor, ki se glasi: ”Meglio un morto in casa che un pisano all’uscio”, kar v prevodu pomeni: ”Bolje mrtvec v hiši kot Pisanec na vhodnih vratih.”  🙂

megla.jpg

Študentje Šole Toskana na izletu z barčico po reki Arno

ponte-v

Razgled na Ponte Vecchio iz Mostu Santa Trinita

Če te je opis Mostu pritegnil, te za konec vabim, da si ogledaš še naslednji del članka, v katerem sem prav tako združila dragocene informacije, ki mi jih je Šola Toskana tekom moje Erasmus prakse ter tečaja Umetnostne zgodovine posredovala o Mostu Santa Trinita in ki si ga lahko ogledaš na spodnji povezavi: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/22/sola-toskana-pripoveduje-zgodbe-mostov-cez-arno-michelangelov-most-santa-trinita/ .

                                                                                                                                    Lep pozdrav iz Firenz,

Nika Sirk Rigler,

Erasmus študentka na jezikovni šoli ŠOLA TOSKANA

arno7

Ja, avtorica članka in slik 🙂

arno3.jpg

Arno – med Ponte Vecchiom in Ponte Santa Trinita

arno10.jpg

Razstava ob 50.obletnici poplave -septembra 2016

OGLED SONČNEGA ZAHODA S TRGA ”PIAZZALE MICHELANGIOLO” S ŠOLO TOSKANA

 PANORAMSKI TRG ”PIAZZALE MICHELANGIOLO”

Danes bom nekaj besed namenila veličastnemu trgu imenovanemu ”Piazzale Michelangelo”, fiorentinski terasi, do katere se študentje Šole Toscana prav vsak dan znova ob poletnih večerih povzpnejo in iz nje občudujejo prečudovit sončni zahod. Drznila bi si reči, da so si jo izbrali za svojo najljubšo zbirno točko in da je to poleg tipične ”apericene” njihova najljubša oblika druženja. Kako tudi ne, saj se pod to panoramsko teraso razprostirajo celotne Firenze in vsakič znova -kot bi bilo prvič- so vsi pogledi usmerjeni v spektakel narave, ko sonce tik pred koncem dneva obarva Firenze v tople barve, nad nebom nad njimi pa izriše celoten Giottov barvni spekter…

zahod.jpg

yaho4

Obvezna turistična točka je obiskana in nič kaj manj priljubljena tudi s strani domačinov, Fiorenticev. Do fiorentinske terase vodi nešteto poti, avtubus številka 12 in 13, vendar sama vsekakor prisegam na vzpon po 441 stopnicah, s katerih se lahko zavije tudi v ”Giardino delle Rose” ali ”Vrt Vrtnic” v italijanščini, kjer spomladi zacveti na stotine vrtnic vseh možnih sort.

14237747_10209603790799048_4165511090276884565_n.jpg

441 stopnic do Piazzale Michelangelo

Giardino 3.jpg

Giardino delle Rose  🙂

13886400_10153552962550771_522720671990139133_n.jpg

Če si tudi ti želiš biti del te edinstvene izkušnje te vabim, da si ogledaš spletno stran jezikovne šole – Šole Toskana ter se vpišeš na kakšen tečaj italijanskega jezika, saj boš med izjemno pestro ponudbo zagotovo našel tudi nekaj zase:

 http://www.scuola-toscana.com/. 

POKLON MICHELANGELU BUONAROTTIJU 

Panoramska terasa nad Firenzami… posvečena največjemu umetniku vseh časov – Michelangelu Buonarottiju, renesančnemu slikarju, arhitektu in predvsem – kiparju. Tako, kot v Baziliki Santa Croce tri Umetnosti, tri muze – Arhitektura, Slikarstvo in Kiparstvo objokujejo umetnikovo smrt, tako se tudi celotne Firenze poklanjajo največjemu živečemu umetniku. Kako tudi ne, saj brez njega Firenze ne bi bile to, kar so danes… načrtoval, sprojektiral in oblikoval je precejšen del Firenz pod naročilom družine Medici, tako da ne bomo nič pretiravali, če bi zibelko renesanse imenovali tudi ”Michelangelove Firenze.”

musa4

Grobnica Michelangela Buonarottija v Baziliki Santa Croce – ob straneh 3 Alegorije; muza Slikarstva, Kiparstva in Arhitekture, ki objokujejo umetnikovo smrt

Če te zanima vedeti kaj več o Baziliki Santa Croce – Panteonu italijanskih velikih osebnosti (kjer počivajo Galileo Galilei, Michelangelo Buonarotti, Giorgio Vasari, Niccolò Machiavelli,…), si lahko prebereš dva članka, ki sm ju spisala na to temo: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/08/29/basilica-santa-croce-la-vecina-de-la-escuela-toscana/ 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/08/29/basilica-santa-croce-la-vecina-de-la-escuela-toscana/

Začetek zgodovine trga sega v ne tako daljno leto 1869, letnica, ki je za Firenze izrednega pomena, saj je bilo mesto v tistem času prestolnica Italije. Leta 1864 se je namreč italijanska vlada odločila prestaviti svoj sedež iz Torina v Firenze in tako je mestu za kratek čas pripadala izjemna čast – funkcija glavnega mesta Italije vse do leta 1871. In osrednji trg glavnega mesta Italije je arhitekt Giuseppe Poggi oblikoval in posvetil njihovemu umetniku ter ga originalno poimenoval ”Piazzale Michelangiolo”. 

Ta-isti arhitekt je sicer zadolžen za precejšen razvoj in obnovo Firenz v 19. stoletju, ki je mestu narisal nov obraz, porušeno je bilo srednjeveško mestno obzidje iz 13. stoletja, oblikoval je predel ob reki imenovan ”Lungarno” ter po pariškem zgledu so se stkale ulice, ki usmerjajo ljudi in nagovarjajo avtomobile, naj se povzpnejo do fiorentinske terase, od koder se vidijo vsi bližnji toskanski griči, Fiesole, ob lepem vremenu pa celo zasneženi Apenini. Tukaj poteka tudi najpomembnejša panoramska cesta imenovana ”Viale dei Colli”, ki nas popelje mimo še ene prečudovite cerkve imenovane ”La Chiesa di San Miniato” in Medičejske vile ”Forte Belvedere”, ki ležita le nekaj metrov stran od trga in katerih ogled ti vsekakor tudi toplo priporočam! 

Glede na to, da je trg posvečen najslavnejšemu umetniku, je temu primerno okrašen tudi z dvema kopijama njegovih najpomembnejših del, ki jih hranijo Firenze (Rim se seveda po svoje ponaša z Buonarottijevim zakladom), s katerima je dosegel svetovno slavo ter se za vse večne čase zapisal v zgodovino.

medici.jpg

Šola Toskana na ogledu Medičejskih grobnic v cerkvici San Lorenzo

IMG_7525.JPG

Capele medicee di Buonarotti

Prav na sredini trga se vzdiguje kopija Davida iz brona, ob njegovem vznožju pa statuete Medičejskih grobnic (le tombe medicee), katerih originali počivajo v cerkvici San Lorenzo. Spomenik so na noči 25. junija 1873 na vrh griča pripeljali s pomočjo 18 volov. Davidov kipa zavzema priviligirano pozicijo, z vrha griča opazuje in občuduje Firenze, ki se razprostirajo pod njim – Baziliko Santa Croce, Palazzo Vecchio, Duomo, Ponte Vecchio & Ponte Santa Trinita, Arno, … Chiesa di San Lorenzo, Gallerio degli Uffizi in še in še bi lahko naštevala znamenitosti, nad katerimi bdi Davidov kip.  In ob njegovih nogah, prav tako kot v omenjeni Medičejski cerkvici ležijo že zgoraj omenjene štiri kopije najslavnejših upodobitev, alegorij Dneva in Noči. Originalna dela so za razliko od kopij narejena iz dragocenega belega marmorja iz Carrare. 

14021497_1205343199485870_5305226827979201456_n.jpg

Piazzale Michelangelo in Davidov kip na sredini

Arhitekturna in gradbena dela trga so se vlekla več let in se nazadnje zaključila leta 1985, ko je terasa končno postala dostopna za javnost. Priznani arhitekt Giuseppe Poggi (kateremu je med drugim posvečen trg, ki leži prav pod ”Piazzalom Michealangelo”, zraven Mostu San Niccolo) je zaslužen tudi za prečudovito teraso oziroma Loggio v neoklasičnem umetniškem slogu. Mimogrede, neoklasicizem je oznaka za zahodnoevropski umetnostni slog (1770-1830), ki se je razširil po vsej Evropi kot nasprotje kičastemu baroku, ter znova uveljavil čiste, ravne, preproste linije. Idejni projekt terase – neoklasične loggie, je bil sprva zamišljen kot muzej na prostem – podoben temu, ki ga lahko opazujemo v vsem poznani gotski Loggi dei Lanzi na osrednjem fiorentinskem trgu – Piazza della Signoria. Razlika bi bila zgolj ta, da bi Poggijeva Loggia pod milim nebom gostila le Michelangelova dela…

14317400_1232293513457505_5419455522330947391_n.jpg

Omenjena ideja se potem vendarle ni uresničila, namesto tega je na tem mestu tekom let zrasla elegantna panoramska kavarna, ki danes svojim klientom ponuja odličen ”pompelmo rosso”, ”cappuccino” ali ”spaghette” z razgledom nad Michealangelove Firenze. Temu seveda so primerno zaosljene tudi cene – kolikor sem imela priliko izkusiti so prav tukaj tudi najvišje, vendar menim, da si je vsaj enkrat tudi to potrebno privoščiti.

Family.jpg

Prav z letošnjim 14. februarjem je celoten trg prepovedal dostop avtomobilov in ukinil parkirne prostore, in kakor se na ta dan spodobi so nato organizirali prireditev, na katero so povabili pare iz vsega sveta, da so si na trgu Piazzale Michalangelo izmenjali najbolj romantičen in najlepši poljub na svetu. Sedaj je tako vseh 7.700 kvadrnih metrov rezerviranih zgolj za poulične umetnike, stojnice, začasne razstave, koncerte, sejme in druge raznorazne evente namenjene fiorentinski kulturi in obrti… in seveda za malo morje ljudi, ki na panoramskih stopnicah pričakuje veličastni sončni zahod in opazuje kako se dan prevesi v noč, tik zatem, ko sonce potone v .. Arno.

soncni-zahod

zahod1.jpg

Panoramski razgled, ki si ga vsak večer ogledujemo študentje Šole Toskana

yaho4.jpg

50 odtenkov sončnega zahoda 

razglednica

Lep pozdrav iz Michelangelovih Firenz, 

NIKA SIRK RIGLER,

ŠOLA TOSKANA

familz2.jpg

Me & my sister (:

familz.jpg

Lana 🙂

IMG_7532.JPG

..jaz..avtorica članka in slik v Medičejskih kapelah  (:

MOST SANTA TRINITA ali NAJLEPŠI MOST PO MNENJU FIORENTINCEV (Scuola Toscana)

ŠOLA TOSKANA PRIPOVEDUJE ZGODOVINO MESTA PREK SVOJIH MOSTOV – MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

Tekom stoletij Fiorentinci tekom stoletij nikakor niso pozabile, kako je bila Arno vselej neločljivo povezana z rojstvom in z razvojem mesta, pravzaprav z njegovo celotno zgodovino – tako v dobrem kot v zlem. Na tisočem je Arno nudila delo za preživetje – dovolj je samo, da pomislimo na težaško delo izkopovalcev peska (članek, ki si ga mimogrede lahko ogledaš na naslednji povezavi, https://italianinitaly.wordpress.com/2016/07/26/aprender-italiano-en-una-excursion-con-el-barco/) ali pa na dejstvo, da je predstavljala najkrajšo pot, povezavo mesta z obalo oz. morjem.

arno2.jpg

Arno 

arno 8.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia

Tako kot je Arno tekla, tako so tudi čez njene bregove rasli mostovi. Vendar tolikokrat kot je reka dala življenje, tolikokrat ga je tudi vzela: dolg je spisek poplav, poplav, ki so z rušilno močjo in Neptunovo jezo ničkolikokrat proušile rečne jeze, nasipe, mostove in za seboj pustile na stotine žrtev, poškodbe cerkva, muzejev in umetnostnih del.

Mimogrede, letos Firenze obeležujejo 50 letnico od zadnje grozovite poplave, ki se je zgodila leta 1966, tako da so temu dogodku v spomin letos priredili raznorazne projekte, dogodke, razstave, med drugim tudi razstavo starih fotografij, ki dokumentirajo omenjeno tragedijo. Razstava fotografij v Nacionalni knjižnici imenovani Biblioteca Pietro Thouar na trgu Piazza Tasso je ena izmed teh, katero sem obiskala tudi jaz s študentkami Šole Toscana. Spodaj prilagam nekaj slik, ki obeležujejo poplavljene Firenze. 

unnamed

Arno leta 1966

arno9.jpg

Razstava v knjižnici Pietro Thouar

Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene (umetnostne) zgodovine:

http://www.scuola-toscana.com/

http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php

Vsi.png

Študentje Scuole Toscana na izletu z barčico po reki Arno

Most Santa Trinita, ki ga je Ammanatti dal zgraditi po načrtih Michelangela Buonarottija je bil razglašen za enega izmed najlepših arkitekturnih del, mostov tako v Italiji kot na svetu.  Jtudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu, ki  v sebi prav ta skriva nešteto zgodb. Njegove linije, ki so tako preproste, tako enostavne, a hkrati tako neverjetno elegantne, da mu jih zavidajo in posnemajo mostovi, ki so zrasli na vseh koncih sveta in ne samo v Italiji. 

Ponte Vecchio.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia (jaz in študentka iz Južne Afrike)

Pešce – turiste in domačine, kočijaže, avtomobile in vespe, ki drvijo čez njega prijazno pozdravljajo z ”buongiorno” in ”buonasera” Štrije letni časi. Mi ne verjamete?

carraiaiaia.jpg

Na vsakem izmed štirih vo galov mostu se vzdiguje en renesančni spomenik – alegorije štirih letnih časov, ki so bile nameščene na most leta 1608. Poletje in jesen ter zima in pomlad še danes ohranjajo praznujejo in ohranjajo spomin na še eno Medičejsko poroko – poroko Cosima II. z Marijo Magdaleno iz Avstrije. Pietro Francavilla, Taddeo Landina in Giovanno Caccini so hiteli klesati marmor v čast omenjene ceremonije.
Če si alegorične skulpture ogledujemo iz reke Arno, se zdi, da s pogledom venomer sledijo veslaču, renaiolu. 
Ko jih je priznani renesančni arhitekt Bartolomeo Ammannati, ki je po Michelagelovih načrtih most tudi zgradil, namestil na most je med drugim vzel v obzir in študiral celo rečni tok.

arno11.jpg

Pogled iz mostu Santa Trinita na Arno in Lungarno ob sončnem zahodu

Danes mineva 72 let od osvoboditve Firenz med Drugo svetovno vojno, ob umiku Nemcev leta 1944. Vendar še prej, z noči iz 3. na 4. avgust istega leta, so Nemci pognali v zrak mostove čez reko Arno z namenom, da bi skušali zaustaviti napredek nasprotnih sil. Poleg izjemne tragedije za človeštvo, je vojna pomenila tudi resnično tragedijo za zgodovinisko, umetnostno-kulturno dediščino, ki še danes živi v spominu Fiorenticev in Italijanov. V zrak so pognali vse razen Ponte Vecchia, katerega je Hitler v zadnjem času odločil zavarovati, ohraniti in zaščititi, saj bi njegovo uničenje predstavljalo preveliko umetnostno-kulturno dediščino….

santa trinita.jpg

Porušenje mostu med 2.svetovno vojno..

Čeprav se je Arno tokrat odločila prizanesti Mostu Santa Trinita, saj mu je vendarle za 4 stoletja prizanesla poplave, pa se mu nasprotno ni odločil prizanesti Hitler. In s tem so potonili tudi Štrije letni časi. Saj vendarle niso imeli več nobenega razloga za praznovanje. V povojnem obdobju je Fiorentinec Luigi Bellini sklical in oblikoval poseben svet za projekt imenovan: ”Kako in kje je nekoč stal most Santa Trinita” ali v italijanščini: ‘‘Come era e come era”, ki si je kot že samo ime izdaja prizadeval za njegovo rekonstrukcijo. Slednja je bila leta 1952 zaupana v roke arhitektu Riccardo Giydulich in inžinirju Emilliu Brizziju.

Rekonstruiran most je bil otvorjen 16. marza 1958, pri čemer su uporabili originalni kamen, originalne kose materiala, ki so ležali v globini reke Arno. Na svoje mesto so bile postavljene tudi Štiri alegorije letnih časov, ki so bile prav tako potegnjene iz dna reke. Vendar nikakor niso uspeli najti ”Glave Alegorije Pomladi” – ”Teste di Primavera”.

primavera.jpg

Primavera v sončnem zahodu

Tako  v 60. letih prejšnjega stoletja Bellini razpiše nagrado v vrednosti  50. 000 lir nagrade za tistega, ki bo našel izgubljeni del. In po 17 letih iskanja, so bili ravno ”renaioli” tisti, ki so jo našli, navsezadnjo so bili tisti, ki so reko najbolj poznali in bili tekom zgodovine z njo najbolj povezani.

arno.jpg

Ponte Santa Trinita

Tri leta je svet pisal o tem dogodku – čast je pripadala 26 mladeniču po imenu Timoteo Lucaroni, po poklicu renaiol ali izkopovalec peska, ki jo je 1961 našel v bližini mosta Ponte Vespucci. Od tedaj naprej so Štrije letni časi zopet skupaj.

Biblioteca Gallerie Degli Uffizi poseduje eleganten, v usnje vezan ”dosier”, ki je edinstven rokopis, ki hrani vse izrezke iz takratnih časopiov, časnikov, letakov, fotografij, ki pripovedujejo dogodivščino lova na zaklad.

primaber.jpg

Naj omenim še zadnjo posebnost, dekoracijo tega mostu – na njegovem pročelju se lahko opazujejo rogovi kozoroga, ki so znameniti simbol Cosima I. de’ Medici, zakaj 9. januarja 1569 je postal vojvoda Toscane. Januar, kateremu vlada zoodiakalni simbol kozorog je vzel za svoj drugi rojstni mesec, simbolično novo rojstvo, nov preporod. Cosimo I dei Medici je bil sicer rojen junija, tako da je njegovo prvotno astrološko znamenje rak. Rak in kozorog, še posebej njegovi rogovi so postali postali neizogiben del arhitekturnih, slikarskih in kiparskih stvaritev, ki simbolizirajo in ohranjajo spomin na veličastno zgodovinsko figuro Cosima I de’ Medici.

Ko smo se se s Šolo Toskana odpravili na izlet z barčico po reki Arno, smo imeli priložnost občudovati z edinstvene perspektive tudi dve ogromni ovnovi glavi, ki s sredine pročelja mostu gledata navzdol proti rečni gladini. Oven je namreč bojevnikov, vojščakov simbol, simbolizira bojevniški duh. in je tako tukaj postavljen z namenom, da straži, opazuje eventualne grožnje in nevarnosti, ki so prihajale od zunaj in ogrožale mesto Firenze.

Most.jpg

Prva ovnova glava je obrnjena proti Ponte Vecchiu, proti Casentinu – od tam so od nekdaj prihajale grožnje, poplave reke Arno (kot sem omenila so vsi mostovi ,kjer danes stoji omenjen most Santa Trinita izgubili bitko proti poplavam med leti 1333 in 1557), medtem ko je druga ovnova glava obrnjena proti Ponte alla Carraia, ki prav tako s pogledom strmi nekam daleč, proti rečni strugi oz. dolini, od koder so prihajale grožnje iz morja, natančneje iz Pisa. Oven naj bi tako strašil Pisane, ki so pluli po reki Arno, saj je bila Pisa zgodovinska sovražnica mesta Firenz. Stari renaiol nam je tudi zaupal, da se je še danes med ljudmi ohranil sarkastičen pregovor, ki se glasi: ”Meglio un morto in casa che un pisano all’uscio”, kar v prevodu pomeni: ”Bolje mrtvec v hiši kot Pisanec na vhodnih vratih.”  🙂

megla.jpg

Študentje Šole Toskana na izletu z barčico po reki Arno

ponte-v

Razgled na Ponte Vecchio iz Mostu Santa Trinita

Če te je opis Mostu pritegnil, te za konec vabim, da si ogledaš še naslednji del članka, v katerem sem prav tako združila dragocene informacije, ki mi jih je Šola Toskana tekom moje Erasmus prakse ter tečaja Umetnostne zgodovine posredovala o Mostu Santa Trinita in ki si ga lahko ogledaš na spodnji povezavi: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/22/sola-toskana-pripoveduje-zgodbe-mostov-cez-arno-michelangelov-most-santa-trinita/ .

                                                                                                                                    Lep pozdrav iz Firenz,

Nika Sirk Rigler,

Erasmus študentka na jezikovni šoli ŠOLA TOSKANA

arno7

Ja, avtorica članka in slik 🙂

arno3.jpg

Arno – med Ponte Vecchiom in Ponte Santa Trinita 

arno10.jpg

Razstava ob 50.obletnici poplave -septembra 2016