OD SLAVE DO NESMRTNOSTI: 

MEDIČEJSKE GROBNICE V BAZILIKI SAN LORENZO (Šola Toscana – 2.del)

Nova Zakristija v Baziliki San Lorenzo v Firenzah je veliko več kot le zgolj veličasten arhitektonsko-kiparski mavzolej. Je umetnostni dosežek, ki je kreatorju, Michelangelu Buonarottiju na eni in Medičejski dinastiji na drugi strani, prinesel slavo in z njo tudi nesmrtnost.

Nova Zakristija je nastala v poznejšem obdobju, pričela se je graditi leta 1520, kar je stoletje kasneje od njene predhodnice – Brunelleschijeve Stare Zakristije. Ko govorimo o Stari in Novi Zakristiji, govorimo o dveh popolnoma različnih poslopjih Bazilike San Lorenzo, o dveh različnih Medičejskih panteonih. O dveh različnih stoletjih (14.,15. stoletje in 16.). O dveh različnih zgodovinskih vekih (Stari in Novi vek), katera sta zaznamovala dva različna umetnika, arhitekta – Filippo Brunelleschi in Michelangelo Buonarotti-  in s tem o dveh popolnoma različnih umetnostnih slogih (gotika in renesansa).

V Novi Zakristiji se prepletata dve barvi – bela in siva. Bela barva je barva ometa in prestižnega marmorja, ki je bil pripeljan iz samih alpskih gora, medtem ko daje kamen ‘’pietra serena’’ Medičejskim kapelam sivo-srebrn pridih. Slednja ni nič kaj manj dragocena od znanega belega marmorja, saj je že Giorgio Vasari hvalil, popisoval njeno prefinjenost, visoko kvaliteto, redka najahališča, kajti ta kamen je mogoče izkopavati samo v točno določeni dolini toskanskega podeželja.

Celotna Michelangelova arhitektuna zasnova Nove Zakristije je bila v tistem času izredno napredna, izredno inovativna, izredno unikatna in Giorgio Vasari je o njej zapisal, da je s tem svojim delom, zgledom, Michelangelo osvobodil umetnike, saj jim je pokazal svobodo in prosto pot v kreativnosti. V njegovem primeru je bila to pot popolnih inovacij in nepoznanih, nikdar videnih, nenavadnih kompozicij, med katerimi velja izpostaviti še posebej okna Nove Zakristije, ki nikakor niso pravokotniki, čeprav se nam na prvi pogled že tako zdi. Okna Nove Zakristije so nenavadne, nepravilne oblike, ki se ji v matematično-arhitekturnem žargonu reče trapezoidali.

Nemalo ljudi sem slišala zatrjevati, da ko so preživljali težka obdobja, ko so doživeli boleče izgube so za hip izgubili tla pod nogami in se znašli nekje pod vrhom kupole.. na tem prostoru ljudje zatrjujejo, da jih deluje nekakšna sila, ki opazovalca vabi, vleče nekam navzgor.. Kupola Nove Zakristije imitira tisto od rimskega templja vseh bogov, rimskega Panteona, ki se ponaša z eno izmed največjih in najbolj znanih kupol na svetu in je tudi obenem eden izmed najveličastnejših podvigov v starorimski arhitekturi.

Če se za hip posvetimo volumetriji Nove Zakristije lahko sprejmemo hipotezo, da je Michelangelo dve Medičejski grobnici predvidel, načrtoval na stranskih stenah Nove Zakristije, medtem ko si je sam center zakristije – tik pod kupolo, zamislil kot prazen prostor. Michelangelo se je tudi tudi pri postavivi samih grobnic zgledoval po ideji  arhitekturnega spomenika v Rimu imenovanega arco di’ Giano, ki je znan po tem, da ima zgled kocke, da zgleda popolnoma enak z vseh strani in ima na vsaki strani eno arkado. Zakaj se je Michelangelo inspiriral v temu? Zato, da bi ustvaril nekakšen ‘’blok’’, na njegovih štirih straneh pa bi ležala ena Medičejska grobnica. Ideja je bila ekstraordinarna in prav takšne bi bile tudi dimenzije, če bi v resnici ideja realizirala, saj  bi imela nad sabo veličastno visoko kupolo. Omenjeno idejo je moral Michelangelo opustiti in posvetil se je klesanju panteonskih grobnic, s katerima je okrasil stene Nove Zakristije, ki jih lahko še danes občudujemo.

Katerima Medičejcema je Michelangelo pravzaprav postavil paneton? Panteon sestavljata grobnici dveh Medičejcev  – Giuliana di Lorenza de’ Medici (duca di Nemour, ubitega leta 1478) in Lorenza di Piera de’ Medici (duca di Urbino, ki je leta 1491 umrl naravne smrti); njuna smrt je obenem pomenila tudi konec prve veje Medičejske dinastije, prvotne generacije Medičejcev imenovane ‘’i Magnifici’’.

Zakaj Medičejca nista bila pokopana v isti grobnici? Zato ker je Michelangelo zasledoval idejo, da bi skupaj združil raje dva Giuliana in dva Lorenza dveh različnih generacij, dveh različnih vej Medičejcev. Michelangelo je skrbno načrtoval vsak detajl (njegove skice so še danes rahlo vidne na ometu Nove Zakristije, njihov namen je bil, da bi delavce opominjal, kako naj bodo skrbni in previdni tudi z uporabljenim materialnom – marmorjem in ‘’pietro sereno’’).

Medičejske grobnice so zagotovo najslavnejše in najbolj dih jemajoče v vsej Novi Zakristiji – ne samo zaradi t.i. ‘’le bellezze straordinarie’’, ekstraordinarne lepote Michelangelovih marmornih skulptur, marveč zaradi celotnega arhitektonskega kompleksa. Michelangelo je pokojna Medičejca, Lorenza in Giuliana povzdignil v zgornji predel panteonske grobnice, ob njunih nogal leži sarkofag, oblikovan po starodavnem rimskem zgledu, na katerem v neudobnem položaju slonijo, počivajo… oziroma se pravzaprav dramatično zvijajo štiri figure iz belega marmorja, ki personificirajo štiri alegorije štirih delov ali bolje rečeno trenutkov dneva.

 

Panteon Lorenza di Piera de’ Medici (duca di Urbino) sestavljajo njegov kip in marmorni alegoriji Mraka (v italijanščini il Crepúsculo) in Zore (v italijanščini imenovane l’ Aurora), ki se zvijata nad sarkofagom. Grobnico Giuliana di Lorenza de’ Medici, ki stoji prejšnji nasproti, krasijo njegova veličastna kamnita podoba ter dve marmorni alegoriji –  Dan (il Dì) in Noč (la Notte).

Kompleksno vprašanje, o katerem še danes razpravljajo največji filozofi, misleci, umetniki, strokovnjaki je, zakaj je Michelangelo izbral prav to ikonografijo, zakaj je vključil ravno simbolistiko štirih delov dneva? Gre za ikonografijo, ki je prava zakladnica globokih, skritih pomenov in religioznih (pa tudi posvetnih, civilinih) asociacij.

Te asociacije so povezane z različnimi koncepcijami, z različnimi percepcijami Časa. In njegovega poteka – in hkrati s tem tudi njegovega izteka.

Alegorija Dneva je prva marmorna skulptura, h kateri se moramo obrniti – Dan, ki se nato v svojem razcvetu razvije v Teden, … in ta v Mesec, nato v Pomlad in tako v vse ostale letne čase, ki skupaj tvorijo Leto. In Leta se nato zlijejo v Stoletje in ta se skupaj seštejejo v Tisočletje. Dan je simbol začetka in obenem tudi simbol človeškega štetja časa. Kajti taisti čas človeka zapelje tudi do njegovega konca, pospremi ga do njegove smrti – bodisi prezgodnje bodisi pozne, a v vsakem primeru neizogibne.

Po smrti Medičejcev je Čas je tekom stoletij odnesel, ..razblinil,… konsumiral tudi vse njihove vrednote, vrednote, ki so tekom 500 letih potonile v pozabo. Oziroma vsaj večina le-teh, saj se vendarle sčasoma tudi zares prav za vsem, vsem in vsakim, izgubi vsaka sled. Vendar..umetnikova mojstrovina je v tem, da je Michelangelo čas uspel ukaniti. Z Michelangelovo pomočjo je Čas Medičejcem prizanesel in ohranil eno samo vrednoto – ni jim odplavil njihove slave.

To sta prvi dve sporočili, ki ju skriva Medičejski panteon; minljiv, iztekajoči se človekov čas in na drugi strani večen, nesmrten spomin na nekdanjo slavo, davni blišč Medičejske dinastije.  In iz tega se takoj razvije ideja, da je čas slave človekov čas oziroma človekov čas – čas slave.

Na tem mestu se pridruži še tretja koncepcija Časa, časa Boga, časa božanstva, ki je v primerjavi s človekovim večen, … neminljiv,… neiztekajoč. Božji čas absorbira vase tudi vse omenjene trenutke dneva in to je še eno religiozno sporočilo te kapelice.

Največja posebnost Giulianove grobnice je zagotovo ženska alegorija Noči, edini od štirih kipov, ki ga je Michelangeovo do zadnje potankosti dokončal in v vsakem aspektu dodelal. Njeno golo, kamito telo, ki leži na levi strani sarkofaga (Giulianove grobnice) je edino, ki so ga Michelangelove roke tako zelo zgladile, da je njena marmorna koža  že barve meseca, kot bi želela namigovati na luno z zvezdami na nočnem nebu nad njo. Noč, kot izdajata njeno ime in položaj, je prikazana v stanju globokega sna. Okrog nje ležijo vsi njeni atributi – atributi sanj in spanca:

–  sova (ita. la civietta), ki je kot tipična nočna žival simbol noči

– šopek makovih rož (mazzo di fiori di papavori), kajti mak je simbol plodnosti, rodovitnosti, zaspanosti, zatorej makova semena uporabljajo za homeopatske pripravke zdravil in za pripravvke opija proti nespečnosti

–  maska, ki lahko simbolizira sanje – varljive in zavajajoče – in tudi smrt

–  in zadnji atribut, ki je položen na njene dolge lase spletene v kite, na njeno glavo je diadem, okrašen z zvezdo in z znamenjem vzhajajočega meseca.

Njena nenavadna poza tako zelo spominja na Ledino, Ledo iz grško mitologijo. Giovanni di Carlo Strozzi, katerega je njena ekstraordinarna lepota tako ganile, je njej v čast napisal zelo pomenljiv kvartet: La Notte che tu vedi in sì dolci atti / dormir, fu da un Angelo scolpita / in questo sasso e, perché dorme, ha vita: / destala, se nol credi, e parleratti”. V  nekoliko popačenem prevodu bi ti pomenilo : ‘’Marmor sem, a zgledam živa. Če me prebudiš, te bom ogovorila.’’

Michelangelo je na to odgovoril z naslednjim kvartetom, ki ga je položil v usta Noči: “Caro m’è il sonno, e più l’esser di sasso, / mentre che ‘l danno e la vergogna dura: / non veder, non sentir m’è gran ventura; / però non mi destar, deh, parla basso“.

Noč bi raje spala, saj med spanjem ne čuti bolečine in sramote. Raje bi še naprej ostala okamenela. Raje bi ostala marmor. Zato mu veli, naj potiho govori.

Kaj je bolečina, ki jo je tukaj kipar, arhitekt, slikar, pesnik Michelangelo sporočal, na kaj se Michelangelo s tem nanašal? S temi verzi je aludiral na Evropo, ki se je v tistem času drobila na koščke.. Evropo, ki je razpadala,…  nanašal se je na razkole in na krvave bitke, ki so se bíle na njenem ozemlju. Na dramatične dogodke, ki so se kar množili in ki jih je kasneje utrpela Italija,… ki sta jih utrpela še posebej Rim in Firenze. Michelangelo je tako kot vsi najbolj budni misleci te tudi sam čutil..slutil, predvideval, da prihajajo, da se približujejo. Hrbtne strani Noči, ki se dotika stene, njen stvarnik nikdar ni dokončal.

Dramatični dogodki, katere je Michelangelo slutil, takrat ko je intepretiral besede Noči, ki bi rada še naprej spala so se pričeli zares uresničevati: trope Karla V. so v enem letu (1527-1528) razdejale in prizadele ves Rim, Clemente VII. je bil zapornik pri imperatorju, Firenze so se temu skušale upreti ter zapostaviti khrko, tranzitivno Republiko. Papež Clemente VII. in imperator sta se sporazumela, dogovorila, trope Karla V. so zapustile Apeninski polotok, a še prej so se ustavile, da bi obkolile, oblegale Firenze (1529-1530). Istega leta so Michelangelu dodelili, zaupali funkcijo nadzornika trdnjav, a Michelangelo ni imel nobenih posebnih želja, da bi nadzoroval trdnjave in utrdbe, ki so bile namenjene za to, da bi mesto varovale pred Medičejci, saj so bili le-ti navsezadnje njegovi komitenti. Vendar Michelangela so k temu dobesedno prisilili in ko je mesto padlo, se je Michelangelo znašel v nerodni situaciji, češ da je izdal družino in njeno zaupanje, družino, ki ga je kot mladega dečka odprtih rok sprejela medse ter mu dala vse in še več. Michelangelo si je zatočišče poiskal v sami Baziliki San Lorenzo,  v njenem podzemnem predelu, ki je direktno povezan z Novo Zakristijo in ki je nekaj časa bila edini njegov dom..

Moška alegorija Dneva, ki razgaljena sloni na drugi, desni strani sarkofaga Gliulianove grobnice, je v nasprotju z Nočjo veliko manj obdelana, čeprav je telo Dneva še vedno izjemno razdelano, izjemno razvito. Vidi se močan hrbet, mišičasto zadnjico, noge, roke, zamaknjene kolke…. in nejasen obraz. Mnogi kritiki se sprašujejo, zakaj obraznih potez  ni nikdar končal?

O tem obstaja malo morje debat, diskuzij, hipotez, študij in to že od samega dne, ko je hladni marmorni Dan ugledal luč sveta. Na sploh vseh, ki se kdaj srečajo z Michelangelom bega to mučno,.. pereče vprašanje, ki se glasi, zakaj je Michelangelo veliko skulptur pusti nedokončanih? Zakaj jih nikdar ni zaključil? Kajti ne samo da,  Michelangelo ni pustil nedokončanih Medičejskih grobnic, marveč ni zaključil tudi ogromno omenjenih načrtov iz prejšnjega, mlajšega obdobja.

O tem obstaja veliko teorij; najbolj pragmatične zagovarjajo, da je Michelangelo imel, sprejemal preveliko število naročil naenkrat, ki jih nikakor ni zmogel dokončati, kajti nikakor ne gre pozabiti dejstva, da je Michelangelo ves čas delal v osami, brez stikov z zunanjim svetom. Druge teorije se nasprotno sklicujejo na neoplatonsko filozofijo in na dejstvo, da enkrat ko umetnik dobi inspiracijo s pomočjo Boga, božanstva, je to dovolj veliko darilo, zadostilo, dovolj velik blagoslov, tako, da ni potrebno, da idejo izdela vse do zadnje potankosti, dodela vse do zadnje finese. Resnica se najverjetneje nahaja nekje vmes in dejstvo nedokončanosti ali bolje rečeno motivi zanjo, nedvomno pripomorejo k temu, da so Medičejske kapele še toliko bolj fascinantne in magične.

Na drugi strani, na nasprotni steni Nove Zakristije stoji panteon Urbinskega vojvode, Lorenza di Piera de’ Medici, ki je okrašen s prav tako prečudovitima marmonima alegorijama – Zore (l’Aurora) in Mraka (il Crepusculo). Aurora je na sploh, tekom celotne človekove umetniške zgodovine bila tista, ki je poleg Pomladi najbolj navdihovala ne samo literate in poete, marveč umetnike vseh vrst.

Aurora je s svojo seksualno lepoto najverjetneje najlepša ženska skulptura, ki so jo Buonarottijeve roke izoblikovale. In tudi njej je fiorentinski poet, Francesco Doni namenil par naslednjih manierističnih stihov: ‘’Io la tocco sasso, a mi muove la carne e mi diletta più che se viva carne lo toccasse; anzi i son marmo ed ella è carne.’’ (A.F. Doni).

V verzih se skriva manieristična igra o zamenjavi vlog; človek, ki pred seksualno lepoto ženske iz mrzlega marmorja (!) okameni in obratno –  žensko figuro, marmor, kamen, neživo materijo je Michelangelo obdaril s tako izjemno lepoto, da si je nemogoče predstavljati, da je to zgolj – kamen. Pesnik je prepričan, da je iz nje Michelangelo izdelal pravo človeško, žensko telo, kajti nemogoče je, da bi bila zgolj – marmor.

Michelangelo Buonarotti je za mnoge pomenil pomenil oz. pomeni najvišjo in zadnjo možno stopnjo umetniškega razvoja med drugim prav zaradi tega, ker njegove marmorne skulpture ne izgledajo – marmor, ne izgledajo kamen, ne izgledajo kot neživa materija, marveč izgledajo kot prava živa bitja, kot telesa, v katerih tli življenski plamen.

Dejstvo je, da je ravno z Auroro, tako kot Boticcelli s svojo Venero, postavil kanon ženske lepote; ženske, ki je močna, tako navznoter kot navzen – je takšne atletske konstitucije, da je že rahlo možača. Če dodobra pogledamo je tudi Aurora postavljena v zelo neudoben položaj …zdi se, kot da bo zdaj zdaj zdrsnila iz sarkofaga..da se le s težavo še drži na njem..

Možno razlago za njeno neudobno, nenavadno namestitev nam ponudi Giorgio Vasari. Auorora ali Alba je ujeta v aktu prebujanja iz spanca, kar lahko razberemo tudi iz tipične geste z levo roko, ki je gesta prebujanja. Aurora zbudi samo sebe (drugače seveda niti ne bi moglo biti, saj je vendarle aurora) in s tem istočasno predrami tudi svet. A ko se Zarja zbudi se zave, da je Medičejski vojvoda umrl, od bolečine se zvije in obžaluje svoje čare, obžaluje, da je ona še vedno lepa, medtem ko je duca mrtev. To je seveda samo ena izmed možnih interpretacij njenega položaja, postavitve v prostoru, ki s svojo melanholični karakterjem, grenkobo aludira na smrt Lorenza Medičejca.

Zadnja od štirih skulptur je il Crepusculo ali Mrak, ki je izmed vseh štirih alegorij najmanj dokončan. Na tem mestu velja omeniti, da je Michelangelo pustil malo morje nedokončanih, nikdar dodelanih skulptur, in drugače niti ne bi moglo biti, saj si je Buonarotti zopet zastavil izredno ambiciozen in megalomanski projekt, kot je bilo tipično za njegov stil – razmišljal je namreč o postavitvi 30 ali celo 40 marmornih kipov, ki bi morali skupaj pripovedovati ravno te različne koncepcije Časa: Čas Človeka, Čas slave in Čas Boga.

il Crepusculo – Mrak – M.Buonarotti- SCUOLA TOSCANA

Med najbolj znanimi zamišljenimi a nikdar realiziranimi statuetami sta na prvem mestu zagotovo dva ‘’Rečna Bogova’’ (gli Dei Fluviali), ki sta danes razstavljena v fiorentinskem muzeju imenovanem ‘’La Casa Buonarotti’’. Omenjena dva neizdelana Rečna Bogova bi morala stati ob Medičejskih sarkofagih, aludirala naj bi na teritorialno in morsko dominantnost Medičejcev, na vrhuncu svoje slave in moči. Večji Rečni bog Metauro naj bi simboliziral reko Tibero, ki teče skozi Rim ter vojvodo Urbinskega, manjši pa reko Arno, ki teče skozi Firenze ter vojvodo Nemourskega.

Kar Michelangelo tudi nikakor ne uspe narediti je bila tudi grobnica Lorenza in Giugliana de’Magnifici,…ki sta bila prednika omenjenih, istoimenskih vojvod. Stara Medičejca sta pokopana v tej krsti, na kateri bdijo tri marmorne statuete, s tem, da je samo Madonna, ki stoji v centru od Michelangela, medtem ko sta ostala dva kipa – Santo Cosimo in Damiano -plod dela dveh Michelangelovih pomočnikov, asistentov (Montorsolle in Montelupa).

In ravno okrog teh dveh svetnikov je zgoščen religiozni pomen te kapele, saj sta Santo Cosimo in Damiano v svojem življenju bila sirijska svetnika, ki sta bila po poklicu zdravnika (v italijanščini ‘’medici’’), ki v zameno nikdar nista sprejela ali zahtevala plačila, kompenzacije in ki sta bila kot nalašč primerna za patrona, sveta zaščitnika neke  bankirske dinastije, ki je nosila ime ‘’Mediči’’. Michelangelo je izoblikoval celo kandelabre v Novi Zakristiji in pogled Madonne ter dveh svetnikov usmeril točno vanje.

 

Pozdrave iz Medičejsko-Michelangelovih Fierenz..

NIKA SIRK RIEGLER, SCUOLA TOSCANA