ŠOLA TOSKANA O  BIOGRAFIJI MICHELANGELA BUONAROTTIJA, MEDIČEJSKIH GROBNICAH, BAZILIKI SAN LORENZO IN O ŠE MARSIČEM

Nova Zakristija v Baziliki San Lorenzo v Firenzah je veliko več kot le zgolj veličasten arhitektonsko-kiparski mavzolej. Je umetnostni dosežek, ki je kreatorju Michelangelu Buonarottiju na eni in Medičejski dinastiji na drugi strani, prinesel slavo za vse večne čase. In z njo tudi nesmrtnost.

Mnogokrat ni ravno lahko dešifrirati določeno umetniško mojstrovino, razloge in motive za njegov nastanek, sprejete odločitve na eni strani in napadanja na drugi. Sile, ki so bile prisotne v tej igri so bile legenda San Lorenza, Bazilika zgrajena že davnega leta 1393, prisotnost Medičejcev v Firenzah in neizmeren talent Michelangela Buonarottija ter njegova ekstraordinarna umetniška pot. Nova Zakristija je ambient, kjer lahko opazujemo vrhunec renesančnega obdobja, čeprav je njen kreator ni nikdar popolnoma dokončal…

Za to, da lahko razumemo Novo Zakristijo in za to, da lahko v tem članku razpravljamo o njej, se je potrebno vrniti na  začetek. Začetek, katerega predstavlja Stara Zakristija, ki je bila zaupana, dodeljena arhitektu po imenu Filippu Brunelleschiju, ki je določil obliko in zastavil dimenzijo tega svetega ambienta. Prav po njegovih načrtih je nastala ta navzven skromna, skorajda neopazna in nezanimiva Bazilika San Lorenzo, katera se svojo rjavo kameleonsko barvo zlahka skrije med zlije z ostalimi fiorentinskimi palačami in starimi hišami. Tudi Filippo Brunelleschi si je podobno prigaral nesmrtno slavo s svojim, mogoče še bolj poznanim delom – kupolo Katedrale Santa Maria del Fiore.

Celoten projekt in samo gradnjo Bazilike San Lorenzo so omogočila financiranja najpremožnejših meščnov, pripadnikov župnijo, ki so bili –nihče drug kot Medičejci.  Njihov prvotni dom, prvotna palača se je nahajala nasproti omenjene bazilike in še danes so vidni njeni ostanki, njene ruševine, ki nam znajo povedati izredno zanimive zgodbe.

Dejstvo, da se je palača nahajala prav nasproti cerkve San Lorenzo, razkriva, da je bila to najelitnejša lokacija v srednjeveškem mestu. Do 14. stoletja je bil posvetni objekt Medičejski sakrarij, medtem ko se šele v 15. stoletju z Medičejskim vojvodstvom in nadvojvodstvom povzdigne na stopnjo bazilike, tj. najvišje kategorije cerkva, tako da so lahko v njej najpomembnejše osebnosti praznovale vse cerkvene ceremonije – krst, poročne in pogrebne slovesnosti.

 

Bazilika San Lorenzo sestoji iz treh nadstropij; pritličja, kjer so pokopani pripadniki družine Mediči, prvega nadstropja – Stare Zakristije, imenovane tudi ‘’Le Capelle de’ Principi’ ter iz drugega nadstropja, v katerem je stoletje kasneje nastala Nova Zakristija.  Ne prva ne druga nista bili nikdar popolnoma dokončani. V primeru Stare in Nove zakristije govorimo o dveh popolnoma različnih nadstropjih Bazilike Sdan Lorenzo, o o dveh različnih stoletjih (14.,15. stoletje in 16.) in celo zgodovinskih vekih (Stari in Novi vek), in s tem o dveh različnih arhitektih – Filippu Brunelleschiju in Michelangelu Bunarottiju-  ter posledično dveh različnih umetnostnih slogih.

In navsezadnje tudi o dveh popolnoma drugačnih razlogih, ki so bili motiv za nedokončanost tako prve kakor druge.

Na stenah prvega svetišča znotraj Bazilike San Lorenzo, lahko občudujemo panteon Giovannija di Biccija de’Medici, ki je v nekem pomenu fundator Medičejske dinastije, njegovega sina Cosima ter vnuka Piera de’ Medici.  Tri generacije Medičejcev, ki si tudi prizadevajo zgraditi in okrasiti v 14. stoletju Staro sakrestijo ter zanjo zadolžijo že omenjenega arhitekta Filippa Brunelleschija. Kiparske stvaritve monumentalnih dimenzij na njenih stenah so plod Donatella, njegovega tesnega prijatelja, s katerim sta v takratnem času, v 14. stoletju bila najslavnejša živeča umetnika.

Nova Zakristija je kot že omenjeno nastala v poznejšem obdobju, pričela se je graditi leta 1520, kot svetišče dveh velikih Medičejskih potomcev. Medičejci se lahko ponašajo s tem, da sta bila kar dva člana dinastije okronana s papeško tiaro –  papež Leone X. in Clemente VII. (prej imenovan kardinal Giulio Zanobi Giuliano de’ Medici). Neponovljivo v vsej zgodovini ter umetnostni zgodovini je bilo dejstvo, da so se te tri velike osebnosti, dva papeža ter Michelangelo, med seboj poznale … in poznale so se vse od rosnih najstniških let. In tudi to je med drugim še ena velika zanimivost, ki razkriva tudi Michelangelove začetke in njegovo pot in o kateri si lahko kaj več prebereš v tem članku.

                                                                Michelangelo Buonarotti

Michelangelo Buonarotti se je rodil v majhnem podežljskem mestecu po imenu Caprese v bližini Arezza, družini, ki je pripadala sloju nižjega plemstva. Njegov oče Ludovic di Leonardo Buonarotti Simoni je svojega sina poslal študirat na Pravno-humanistično akademijo, med drugim tudi zato, ker naj bi bilo to zagotovilo, naložba za sinovo prihodnost ter priložnost za vzpon po družbeni lestvici. A mladi Michelangelo je očetove načrte zavrnil in se želel preizkusiti v popolnoma nasprotnih vodah – v poklicu Umetnika. Kot je vsem znano, je bil umetniški poklic (oz. je marsikje žal še dandanes) ožigosan kot ničvreden, neresen poklic, poklic nižjega ranga, ki se je enačil s poklicem rokodelca, ki je bil brez vsakršnega družbenega ugleda. Če preskočim nekaj rosnih otroških let na vprašanje, kje se je Michealangelo prvič srečal s kiparsko umetnostjo, ki je kasneje postala njegova najljubša in najbolj izurjena veja? Za to je potrebno pogledati popolnoma drugačen kontekst; ko je Michelangelo zaključil svoje urjenje pri maestru Ghirlandu, pri katerem se je učil od svojega 12-15 leta, ga je takoj zatem pod svoje okrilje vzel velepomembni  bankir Lorenzo Magnifico, ki je bil takrat najbolj ugledna politična osebnost in obenem tudi najbolj aktivni mecen na področju umetnosti.

Na trgu imenovanem Piazza di San Marco je imel svoje vrtove in poslopja znotraj katerih so mladi, potencialni nbodoči umetniki urili svoje kiparske in slikarske spretnosti pod vodstvom starega učitelja Bertoda di Giovannija, zadnjega živečega učenca velikega Donatella. Michelangelo je tako prek njega že pri rosnih 15 (1490-1492) letih usvajal intelektualno dediščino, zapuščino Donatella, enega izmed največjih kiparjev tistega časa.

V tem kratkem, a srečnem zgodnjenajstniškem obdobju (Lorenzo il Magnifico namreč prezgodaj umre) na vrtu San Marca je Michelangelo ustvaril svoji prvi dve deli, ki nosita ime: Madonna della Scala in Battaglia dei Centaruri.  Celo ti dve deli smo si študentje Scuole Toscana ogledali ter spoznali tekom vodene ekskurzije, ki se je nekega avgustovskega popoldneva odvila v muzeju imenovanem ”Casa Buonarotti”.

Zadnja prikazuje kot že samo ime sugerira bitko kentavrov, profanih subjektov. Michelangelo je kentavre, antične mitološke pošasti, ki so v grški mitologiji pol človek in pol konj, upodobil v trenutku spopada z vojščaki (lapidi) in če relief podrobno opazujemo lahko v njem že prepoznamo njegov ‘’kiparski laboratorij’’, saj v tem prerivanju teles že odkrijemo vojščaka, iz katerih potez se bo desetletje kasneje rodil ven … David. K temu prvemu kiparskemu reliefu se je kasneje Michelangelo vračal še vse svoje življenje.

V približno istem času je politično in religiozno/versko življenje v Firencah utrpelo drastične transformacije. Na prelomnici iz srednjega v novi vek, leta 1492 je umrl Lorenzo il Magnifico, čigar smrt pomeni tudi zaključek enega pomembnega obdobja fiorentinske kulture. Lorenzo Veličastni je bil namreč veliki filozof, umetnik oz. veliki poznavalec umetnosti, lastnik dragocenih umetniških zbirk in celo mecen. Po njegovi smrti je oblast v mestu prevzel Girolamo Savonarola, verski reformator, dominikanski, proti-renesančni pridigar, zažigalec knjig in uničevalec umetniških del, saj jih je obravnaval kot nemoralna. Sam je kasneje dočakal dokaj naslaven konec, saj ga je ljudstvo odstavilo iz oblasti, obglavilo na osrednjem fiorentinskem trgu Piazza della Signoria (na tem mestu je danes narisan velik bel krog, tik pred Neptunovim vodnjakom), za povrh pa so njegovo truplo še zažgali, njegove posmrtne ostanke pa raztresli v reko Arno (1489).

Ko so bili Medičejci izgnani iz mesta in ko jim je bila vzeta oblast, so se tudi določene osebnosti znašle v težavni situaciji. Med drugim tudi mladi Michelangelo. Ta je s smrtjo svojega mecena izgubil ne samo svoje učitelje, delavnico, učilnico, marveč je izgubil tudi svoj dom, saj je Lorenzo il Magnifico v tem najstniku prepoznal tako ogromen umetniški potencial, da je mlademu geniju ponudil tudi svoj dom. Dom, v katerem sta istočasno odraščala tudi njegova sinova Giulian in Giovanni, katerih odrasle portrete lahko opazujemo na Medičejskih grobnicah v Novi Zakristiji.

Izgnan iz Medičejske palače je Michelangelo naposled zatočišče našel v cerkvici Santo Spirito (ki se nahaja na istoimenskem fiorentinskem trgu, v četrti imenovani Oltrarno) in v zahvalo je patrom, ki so ga medse sprejeli naredil in podaril delo Crocifisso di Santi Spirito (1493). Skromna.. enostavna… ponižna..podoba Križanega Jezusa, ki pa je ravno zaradi te svoje preprostosti izjemno ganljiva.

                                        Crocifisso di Santi Spirito – Chiesa Santo Spirito (Scuola Toscana)

Mesto so v nadaljevanju zasedli Francozi in Michelangelo je bil prisiljen zbežati tudi iz samega mesta. Dvajsetletni ubežnik se je napotil v Bologno, v kateri mu je sam senator na široko odprl vrata svojega doma. Najverjetnejša mogoča razlaga, da je bilo kaj takega sploh mogoče, je ta, da so Medičejci (tedaj v eksilu) uporabili svoje veze in kontaktirali družino Bentivolgia, ki mu je pripravila topel sprejem in ga sprejela medse. Svoje mesto ni našel samo v  senatorjevi družini, v njegovem domu, marveč celo v njihovem kiparskem podjetju, ki je bilo v mestu daleč najbolj prestižno in v katerem je Michelangelo zasedel mesto kiparja. Tukaj je oblikoval tri skulpture. Po Bologni ga je pot odpeljala proti Rimu in papeškemu Vatikanu, vendar ker se želim v tem prispevku osredotočiti predvsem na obdobje vezano na Firenze, bom preskočila za nekaj let na kasnejšo vrnitev v Firenze. Pritegnile so ga namreč govorice, da želijo na pročelju Katedrale Santa Maria del Fiore postaviti 12 apostolov iz marmornih skulptur in med drugim, poleg tega pa so iskali srečneža in genija, ki bi mu podarili velik blok belega marmorja, ki ga njegovi predhodni lastniki niso znali oblikovati.

 

V strahu, da bi ga dodelili Leonardu da Vinciju, se je Michelangelo vrnil v Firence, podpisal pogodbo ter iz njega naredil … Davida.

Fiorentinski gigant je bil originalno postavljen na osrednjem fiorentinskem trgu med gosposko palačo – Palazzo Vecchio ter Loggio della Signoria, nakar je bil po dolgih stoletjih premeščen v muzej imenovan Galleria dell’ Accademia.

Z Davidom Michelangelo postavi kanon moškega ideala, popolne lepote, kanon idealnih telesnih dimenzij-proporcij. David je herojski portret biblijskega junaka, ponižnega in neoboroženega pastirja, ki je zgolj z vero v Boga uspel premagati gigantskega Goljata. Po Davidu se Michelangelo posveti in loti še ogromno kiparskih podvigov, katere pa velike večine nikdar ne dokonča. Redke so izjeme, ki jih je v tem poznem obdobju dokončal, med njimi sta omemembe vredni zagotovo marmorna skulptura ‘’La Madonna di Bruges’’ v Belgiji, ki jo je naredil za fiaminske/belgijske trgovce, merkante ‘’i Mouscron’’ ter slikarsko delo z naslovom ‘’Tondo Doni’’, ki jo danes hrani Galleria degli Uffizi.

 

Veliko je del, za katere se domneva, da je Michelangelo njihov avtor, čeprav zanje ne obstajajo prav 100% dokazi. Nasprotno, omenjeno sliko je Michelangelo narisal za gospode ‘’Doni’’, kjer je visela na steni njihove zakonske spalnice in na kateri je upodobljena Sveta družina. Zakonca Agnolo in Maddalena Doni sta imela prefinjen stil, stene njunih dnevnih prostorov sta okrasila s slikami, portreti samega Rafaela, res pa je, da za svoj izbran okus nista bila pripravljena zapraviti preveč denarja.

S tem je povezana tudi zanimiva anekdota, saj ko sta zakonca izvedela za račun, ki jima ga je Michelangelo izstavil ob koncu dela, sta njegovo slikarsko umetnino zavrnila, češ da je predraga. Prebrisan in iznajdljiv Michelangelo je zato vpletel slikarja Rafaela, ki mu je zaukazal, da mora zakoncema dejati, češ da je slišal kako je neka druga fiorentinska družina pripravljena kupiti omenjeno sliko za štirikratno ceno, kot jima jo je postavil Michelangelo. In celo štirkrat večjo vsoto so imeli za cenovno ugodno, saj je vendarle imeti v hiši samo Michelangelovo delo nekaj neprecenljivega. Zakonca Doni sta se svoje škrtosti, svojega ravnanja zasramovala, saj bi s tem omadeževala družinsko ime, ugled ter sliko odkupila za še enkrat večjo ceno, kot naj bi jo bila pripravljena izplačati izmišljena družina.

 

Po Firenzah je bil Michelangelo znova prisiljen oditi, saj ga je novoizvoljeni papež Giulio II. poklical v sam Rim, z namenom, da bi ga prosil, da naj mu Buonarotti izoblikuje nagrobni spomenik, a omenjeno naročilo je zasenčil veliko pomembnejši projekt – poslikava Sikstinske kapele v Vatikanu. Čeprav je Michelangelo imel veliko rivalcev med istodobnimi umetniki (npr. Rafaela), je uspel pomesti z zlobnimi jeziki ter opraviti s privoščljivci ter škodoželjci, ko se je s poslikavo stropa Sikstinske kapele prislužil še naziv največjega slikarja. Največnjega slikarja, kar jih je kdaj ugledal ta svet. Po dokončavi Sikstinske kapele se je Michelangelo znova posvetil papeževi grobnici, ki je-čeprav nedokončana-še eno njegovo velepomembno delo, ki se ga ob obisku Rima in cerkve S. Pietra Vincoli nikakor ne sme spregledati (1548).

Papeževa nagrobnica je bila sprva zamišljena, zastavljena kot izjemno ogromen arhitektonsko-kiparski projekt, saj si je Buonarotti zadal izdelati 40 kipov, izmed katerih pa je dokončal zgolj kip Mojzesa v  Cerkvi San Pietro Vincoli. Nedodelanost, nedokončanost se je tedaj že dodobra zasidrala v Michelangelovo prakso, saj se je le redkokatero delo v svojem zrelo-poznem obdobju odločil dokončati. Kljub temu, niso nič kaj manj pomembna, nič manj prikrajšana za občudovanje, preučevanje in … slavo. ‘’Ujetniki’’ ali ‘’Prigioni’’ v italijanščini so najzanimivejši primerek njegovih nedokončanih del.

V belem marmorju okameneli štirje moški danes delajo družbo Davidu v Akademiji, dva izmed njih pa  sta zaprta v Louver muzeju.

 

     

In sedaj se približujemo obdobju, ki nas tudi najbolj zanima, saj je pomembno za razumevanje Medičejskih kapel, opisanih v naslednjem članku; tj. Michelangelovemu stiku z dvema rimskima papežema Medičejskega rodu. To sta bila papež Leone X., ki je bil izvoljen leta 1512, umrl pa je leta 1521 ter samo leto kasneje izvoljen njegov nasledniik – bratranec Giulio de’Medici, kasneje imenovan papež Clemente VII. Oba Medičejska papeža sta bila tesno povezana s prvo vejo družine Mediči; Leone X. je bil sin Lorenza il Magnifica, medtem ko je bil Clemente VII. sin mlajšega brata Lorenza il Magnifica po imenu Giulio, umorjenega v zaroti imenovani ‘’La congiura de’Pazzi’’.

Oba Medičejska papeža sta z Michelangelom v otroških, mladostniških letih delila svoj dom, il Palazzo de’Medici, skupaj so jedli, se igrali, občudovali družinske zaklade, skratka odraščali. Takrat je Medičejski papež Leone X. Michelangela prvič zaprosili, da bi oblikoval fasado Bazilike San Lorenzo. Ta je tedaj imela rustično fasado, ki jo je uspela ohraniti vse do današnjih dni, saj nazadnje Bazilika ni nikdar doživela načrtovane prenove… nove preobleke, ki bi morala biti po mnenju papeža še kako veličastna, saj bi tako že navzven odsevala družinski blišč, Medičejsko bogastvo. Za fasado, ki naj bi bila prekrita in okrašena z dragocenim marmorjem je Leon X. razpisal celo velik javni natečaj.

Michelangelo je nepresenetljivo na naciononalnem natečaju pometel z vso ostalo konkurenco; predstavil je svoj projekt in pričel klesati marmor, takoj ko mu je bila odobrena pogodba. Izklesal je veliko stebrov in marmornih blokov, ki pa žal niso bili nikdar dvignjeni in dokončno izoblikovani. Vendar, če se danes podamo na ogled Medičejskih grobnic lahko opazimo, da je fasada Bazilike San Lorenzo še danes rustična in ne marmorna, čeprav se je le-te Michelangelo lotil z vso svojo vnemo.

Odgovor na to se skriva v podatku, da je papež Leon X. kaj kmalu prekinil Michelangelovo pogodbo, saj je spremenil mnenje in leta 1519 uradno naznanil opustitev načrta o prenovi cerkvene fasade. Ob tem dogodku je Michelangelo, pri kateri sam ni imel nobene besede, doživel to, kar danes lahko imenujemo živčni zlom. Obžaloval je svoje sodelovanje in vložen trud, vloženo delo, zapadel v depresivno obdobje, a na srečo ga je isti papež razveselil z novim, velikim… še večjim izzivom, s še večjo in pomembnejšo nalogo. Ta velepomembni, veleugledni izziv se je glasil: Nova Zakristija.

V tem času je prezgodnja smrt presenetila dva Medičejska mladeniča, ki sta bila edino zagotovilo… edina obljuba, v katero so Medičejci polagali svoje upa, da bi se njihov rod lahko nadaljeval. Ta dva mladeniča, ki sta prerano umrla, sta bila Giuliano di Lorenzo de’ Medici, Duca di Nemours in Lorenzo di Piero de’ Medici duca di Urbino. Dogodek je celotno družino izredno pretresel. Papeževo gesto o postavitvi njunega panteona, svetišča je potrebno razumeti kot željo po kontiuniranosti, nadaljevanju Medičejskega rodu ter po povzignjenosti družinske slave, … časti,.. dominance, potence, moči, ki so jo Medičejci znali obdržati, tudi ko so preživljali mračna obdobje, tudi ko so doživljali padce, tudi v času, ko se je dinastija naenkrat znašla brez svojih legitimnih dedičev.

Michelangelo se je s celotno dušo in telesom posvetil omenjenemu veličastnemu projektu, saj mu je bila zaupana ne samo vloga arhitekta, temveč tudi vloga glavnega direktorja, vodje vseh del, ki so se odvijala, celo vloga dobavitelja marmorja. In ob vsem tem, se je pri vsakem koraku, pri vsaki potezi vračal nazaj k svojemu zgledu – k Filippu Brunelleschiju in njegovi Stari Zakristiji, k panteonom ostalih Medičejcev, ki krasijo njene visoke stene.

In Michelangelo, ki si je naložil velepomembne dolžnosti, sprejel naloge in bil obremenjen z visokimi pričakovanji ter z dosežki ostalih predhodnih mojstrov, je nazadnje vendarle uspel narediti veličastno, ekstraordinarno, dih jemajočo in popolnoma inovativno – Novo Zakristijo. To smo obiskali zadnjo septembrsko soboto  s ”SCUOLO TOSCANA”; kaj vse smo spoznali,..izvedeli … odkrili, .. se naučili… doumeli.. pa ti bom zaupala v nadaljevanju tega  članka, ki si ga lahko prebereš na naslednji povezavi:

                                                                                                                            A presto!

                  NIKA SIRK RIGLER, SCUOLA TOSCANA